Otok Vis

Otok Vis, čudovita narava, tradicionalna jadranska arhitektura, ena izmed najlepših destinacij na Hrvaškem, Srednja Dalmacija, Hrvaška

Otok Vis

Vis je najbolj oddaljen naseljeni otok od kopnega in glavna mesta na otoku Visu sta Vis in Komiža. Antično mesto Vis ima naravno zaščiteno pristanišče, medtem ko pa se je nekdanje ribarsko mesto Komiža razvilo v slikovito mestece.
Obala otoka Visa je razvejana in polna skrivnostnih zalivov in plaž kot so Gusarica, Nova pošta ali Velo Žalo. V bližini otoka Visa je otok Biševo, poznan po Modri jami, jami s svetlečim se dnom – idealna priložnost za izlete z ladjo. Vis je obenem priljubljen med navtičarji zaradi številnih zalivov, kjer se lahko zasidrajo.
Nahaja se v srednjem Jadranu in je s površino 90,3 km2 deseti največji otok na hrvaški obali. Na otoku živi cca. 3600 ljudi.
Vis je otok v srednjedalmatinskem arhipelagu, znan po lepoti, zelo prijetnem podnebju, saj ima malo padavin (samo 560 mm letno, od tega 50 mm poleti) in prijetnih temperaturah (srednja januarska temp. je 8,9oC, julijska pa 24,3oC). Otok od severovzhoda proti jugozahodu prepletajo kraška polja (Dračevo polje, Plisko polje, Zlo polje).

Najvišji vrh na otoku je Hum (587 mnm). Ob zahodni obali otoka je prostran Komiški zaliv s peščenim dnom. Južna obala ima več malih zalivov (Travna Vela, Stiniva, Teleška Vela, Ploče in druge). Najboljše pristanišče je v mestu Vis, ki leži na severni obali, kjer pristaja tudi trajekt iz Splita, s katerim je otok vsakodnevno povezan.

Naselja
Na otoku sta dve večji naselji: Vis in Komiža, poleg teh dveh naselij pa je še nekaj manjših vasi: Milna, Oključna, Podšpilje, Rogačić, Rukovac, Stiniva, Stončica in Žena Glava.

Zgodovina otoka Visa
Prvi prebivalci so se na Vis naselili že v obdobju neolitika. V 5. stol. pr. n. št. je imelo ilirsko pleme Liburnov tu svojo državico, ki pa so jo še v istem stoletju zavzeli Grki iz Sirakuz in na mestu današnjega naselja Vis leta 397 pr. n. št. ustanovili svojo kolonijo Issa. Grki so tu zasadili tudi prvo trto na vzhodni obali Jadrana. V 1. stol. so otok zavzeli Rimljani. Kasneje je pripadal Bizancu, od leta 1420 do 1797 pa je bil pod oblastjo Beneške republike. V času Napoleonovih osvajanj so se na otoku izmenjavali Avstrijci (1797 - 1805), Francozi (1805 - 1811) in Angleži (1811 - 1814), ki so zgradili zelo močno utrdbo. V bližini Visa je bila ena največjih pomorskih bitk v 19. stoletju: tu je 20. julija 1866 avstrijska flota pod poveljstvom admirala Tegetthoffa premagala italijansko floto (bitka pri Visu 1866. Do leta 1918 je otok pripadal Avstriji, dve leti je bil pod italijansko okupacijo, leta 1920 pa ga je dobila Jugoslavija. Med drugo svetovno vojno je osvobojeni Vis po kapitulaciji fašistične Italije 1943 postal glavna baza mornarice NOV in glavno oporišče NOB, od junija 1944 do osvoboditve Beograda 20. oktobra 1944 pa je bil sedež Vrhovnega štaba NOV. Po drugi svetovni vojni je bila na otoku velika vojaška baza JLA, zato je bil tujcem dostop do otoka prepovedan.

OTOK BIŠEVO:
Otok Biševo je prliljubljena izletniška točka. Do njega lahko dan danes pridemo tudi iz oddaljenih otokov.
Površina otoka je 5,84 km2, nahaja pa se 5 km jugozahodno od viškega pristanišča Komiža, s katerim je preko celega leta povezan z ladijsko linijo (t.i. Pruga). Po podatkih iz leta 2001 na otoku stalno prebiva 19 ljudi, od katerih jih je 8 starejših od 65 let. Še leta 1961 je na Biševu živelo 114 prebivalcev (pred 2. svetovno vojno pa več kot 200), ki pa so se povečini preselili v Komižo. Mnogi so še naprej povezani z otokom, kjer obdelujejo vinograde in gojijo oljke, med poletjem pa na otoku tudi stanujejo.
Biševo sicer spada med hrvaške otoke, ki so najbolj oddaljeni od celinske obale. Sosednja majhna otočka sta Sveti Andrija (Svetac, najredkeje stalno naseljeni otok v Jadranu) in Brusnik, v isti smeri pa še vulkanski otoček Jabuka, ki je nekoč mornarici JLA služil kot vadbena balistična tarča. Biševo je eden izmed otokov, ki je najbližje otoku Palagruža.
Na otoku se nahaja nekaj jam, vendar je najbolj znana Modra špilja v zalivu Balun. Zelo je podobna jami na Capriju v Italiji, vendar je od nje bolj atraktivna ter lepša. Dostopna je od leta 1884, vendar je potrebno do nje priti z čolnom. Ob sončnem dnevu ter mirnem morju sončni žarki, ki prodirajo skozi podvodno odprtino naredijo jamo modro ter predmete v njej srebrne barve.

oddaljeni otoki:
Brusnik, Svetac, Jabuka ter Palagruža.

Brusnik je nenaseljeni vulkanski otoček velik cca, 200 metrov. Područje je zašičeno. Brusnik je oddaljen 12 nm od Komiže.

Jabuka je vulkanska ter nedostopna, 97 metrov visok klis, ravno tako nenaseljen. Na njej žive neke endemske vrste ter je bogata z ribo. Otok Jabuka je oddaljen 36nm od Komiže.

Svetac je otok oddaljen cca. 15nm od Komiže, površine cca 4 kvadratne kilometre in na njemu se nahaja naselje Sv. Andrija ter ilirska utrdba.

Palagruža je najbolj oddaljeno otočje s 4 otoki, oddaljena je 43nm od Komiže. Na otoku Vela Palagruža se nahaja svetilnik, ki je bil zgrajen leta 1875 ter areheološko najdišče iz časov stare Grčije. Podmorje otoka je izjemno bogato z ribami.

Komiža, št. prebivalcev: cca. 1500

Komiža je drugo največje naselje na otoku Vis s cca. 1500 prebivalci. Nahaja se na jugozahodni strani otoka Visa. Ostala je mesto nedotaknjenega starega ribiškega naselja.
Komižani so se prvotno ukvarjali z ribištvom ter kmetijstvom, danes pa se vse več ukvarjajo z turizmom.
Komiški zaliv, v katerem je naselje, ima na vzhodni strani veliko peščenih in prodnatih plaž - enajst jih je samo od naselja do rta Stupište - in vsaka od njih ima, kar je za otoke nenavadno, svoj izvir pitne vode.
Pristanišče varuje pred zahodnimi vetrovi okoli 200 metrov dolg valobran, na koncu katerega stoji svetilnik. Globina morja pri valobranu je do 6 metrov. Ob njem je najzaneslivejši privez za plovila. Pristan je odprt južnim vetrovom, tedaj je morja vzvalovano.
Zgodovina
Iz zgodovine tega mesteca , ki ga prvič omenjajo v 12. stol., so se ohranili beneška utrdba iz 16. stol., renesančna cerkev Gospa od Gusarice - zavetnica ribičev ter zanimiva renesančna Zametova hiša, samostan s cerkvijo in obrambnim stolpom iz 17. stoletja, ki stoji jugovzhodno nad mestom. Samostan s cerkvijo sv. Nikole so postavili benediktinci, ki so prišli iz otoka Biševa že v drugi polovici 13. stol., današnjo podobo pa je samostan dobil 1645, ko je bila zgrajena cerkev imenovana Mustar. Ob pristanišču je kaštel z zanimivim majhnim muzejem iz leta 1585 in Zonkotovo hišo iz 16. stoletja.

Vis, št. prebivalcev: cca. 1700

Mesto leži na koncu Viškega zaliva. Ustanovili so ga Grki leta 397 pr. n. št. V antiki se je imenoval Issa.
Mestece, ki leži na koncu zaliva znanega po lepih plažah, je v loku razpotegnjeno ob obali od starega dela Kut do novejšega Luka. Kraj je s trajektno linijo povezan s Splitom. S Komižo na nasprotni strani otoka ga povezujeta dve cesti.
Pristanišče leži v dnu širokega zaliva. V pristanišču sta dva pomola. Na krajšem pomolu so uradi carine. Na daljšem, okoli 100 metrov dolgem pomolu, na koncu katerega stoji svetilnik, pa pristaja trajekt.
Zgodovina
Antična Issa je bila zgrajena terasasto na današnjem mestnem področju Gradin ob severozahodnem robu obale na koncu Viškega zaliva in je bila utrjena z obrambnim zidom, ki se je delno ohranil. V južnem delu antičnega naselja so bile v 1.stol. zgrajene terme, od katerih so danes vidni ostanki zidov in mozaiki. Na polotoku Prirovo je bilo rimsko gledališče, verjetno zgrajeno na ruševinah starejšega grškega gledališča. Danes na tem mestu stoji frančiškanski samostan s cerkvijo, zgrajen v 16. stoletju. Iz časov antične Isse sta se ohranili dve nekropoli. Ena se nahaja na lokaciji Mrtvilo, jugozahodno od antičnega obrambnega zida, druga pa v tako imenovanem Angleškem pristanišču, severovzhodno od mestnega obzidja.
Današnje naselje je nastalo s spojitvijo dveh manjših naselij Luke na zahodu in Kuta na vzhodu zaliva. Starejše ohranjene zgradbe v Visu so pretežno iz 16. in 17. stol., med njimi so najbolj opazne: renesančna palača Gariboldi (1552), hiša imenovana Jakša in hiša Dojmi - Delupis v kateri je zbirka antičnih arheoloških najdb. V 17. stol. je bil Vis utrjen s štirimi obrambnimi stolpi, ki jih je 1615 pričel graditi mojster Vinko Perasti. Cerkev Gospe od Spilica je bila postavljena okoli leta 1500. V Luki stoji cerkev sv. Duha, zgrajena v začetku 17. stol., v Kotu, pa cerkev sv. Ciprijana iz 16. stol. in 1742 preurejena v baročnem slogu.